Pred časom sem se z zlomljeno nogo počutila čisto nebogljeno in odvisno od drugih. Ko sem razmišljala, kako bi omilila to nemoč, sem razmišljala tudi o tem, koliko sem sicer hvaležna za to, da lahko hodim. Se zavedam, da je to dar, ali se mi zdi to popolnoma samoumevno? Žal vse prevečkrat drži slednje. V enem izmed sporočil, ki krožijo po e-pošti, je lepo opisanih sedem čudes: »Da lahko vidimo, da lahko slišimo, da se lahko dotikamo, da lahko okusimo, da lahko občutimo, da se lahko smejimo, da lahko ljubimo. Stvari, ki jih jemljemo kot samoumevne, so preproste, zato jih večkrat spregledamo, a vendar so resnično neverjetne.«

Nick Vujičič govori o življenju brez omejitev. Vau, če zmore on, zakaj tega ne bi zmogla jaz? Toda te trenutke navdušenosti lahko tako hitro premaga naglica sodobnega časa. Prav zato je še bolj pomembno, da se znamo ustaviti, moliti, se čuditi nad življenjem, biti hvaležni. Včasih ne gre. Ampak če pademo prevečkrat, imamo vedno čudovito možnost, da začn...