Naj bodo naša pričakovanja stvarna.

Gotovo smo že kdaj slišali željo: »Samo da bom shodil!« Morda jo je izrekel kdo, ki je na primer po prometni nesreči ležal na Zavodu za rehabilitacijo in je potem po dolgem času in po mnogih naporih res shodil. Kakšno veselje! Brez te iskrene notranje želje in brez tolikšnega prizadevanja, da shodi, bi morda prej obupal in ne bi bilo nič. Res se je splačalo vztrajati ob tej veliki želji.

Nekoliko drugače pa je vse skupaj pri starem gospodu, ki gre v dom, ker doma sam ne more več živeti. Žena mu je pred dobrim letom umrla, otroci ne živijo v istem kraju, vedno bolj nebogljen postaja in se komaj še premika. Odhaja v dom in računa na tamkajšnjo fizioterapijo. Ne samo on, tudi njegovi otroci. Saj mislijo, da fizioterapija v domu ljudi spet usposablja za normalno življenje. Zato tudi on ves čas ponavlja: »Samo da bom shodil.« In bo spet tako kot prej. Pa ne shodi in tudi nikoli več ne bo tako kot prej. Vedno bolj je razočaran, enako t...