Čeprav pokojni, je živo navzoč.

V krogu znancev in prijateljev se vedno več pogovarjam o vnukih, ki so za mnoge najpomembnejša zadolžitev. Mnogi pripovedujejo, da je njihovo upokojensko življenje ob vnukih postalo čisto drugačno, kot so si ga prej predstavljali. Pri njih imaš občutek, da so se naravnost pomladili. No, treba pa je tudi priznati, da se sem in tja najdejo tudi stari starši, ki jim je z vnuki naloženo preveliko in pretežko breme. To je potem malo manj razveseljivo.

Z veseljem spremljam prijateljico, babico dveletnega prvega vnuka. Pred petimi leti ji je umrl mož in vedno znova pripoveduje, kako zelo si je želel vnuka, pa ga žal ni dočakal. Je pa še vedno na prav poseben način navzoč ob vnuku.
Starši pripeljejo fantka v varstvo k babici, kadar zboli in ne more v vrtec, kadar imajo kakšno obveznost popoldne, ali pa pride mlada družina k babici na kosilo. Babica je vseh teh stikov z vnukom zelo vesela in se tudi potrudi, da mu je lepo. Pred kratkim mi...