Je svetopisemsko­ svetniško ime, ki ga je nosil evangelist in mučenec Marko (1. stoletje), pisec drugega evangelija. Ta goduje 25. 4. in je zavetnik Benetk, kmetov, steklarjev, zidarjev, notarjev, pisarjev, priprošnjik zoper nenadno smrt, trpljenje, strelo, točo, za dobro letino in lepo vreme.

Izhaja iz starorimskega osebnega imena Marcus, to pa po najbolj razširjeni domnevi iz imena boga vojne in pradeda Rimljanov Marsa. Po drugi od številnih domnev ima neugotovljive etruščanske korenine, po tretji pa je nastalo iz latinske besede marcus, 'kladivo'. Pripono -o, ki jo ima ta slovenska oblika imena namesto latinske končnice -us, so pri nas neprepričljivo pripisali izključno vplivu italijanske različice Marco, čeprav je neizogibno šlo predvsem za vpliv značilnih slovenskih klicnih oblik na -ko.

Od sredine 20. stoletja se je pri nas kot krstno ime postopoma razširila tudi tuja oblika Mark, ki je značilna zlasti za a...