V postnih dneh je pogovor s prijatelji nanesel na to, kje se po smrti znajdejo Castro, Chavez, Tito in podobni, ki so svojim državam, posameznikom in vsej svetovni­ skupnosti prizadeli ogromno hudega. Običajna človeška »pravičnost« jih pošlje naravnost v večno pogubljenje. Ob branju evangelija se nam zato v grlu nekoliko zatakne, ko oče ob vrnitvi izgubljenega sina zakolje pitano tele ali ko Jezus na križu desnemu razbojniku obljubi večno življenje. Svoje življenje sta popolnoma zavozila, nič koliko ljudi prizadela in pohujšala, zdaj pa naj bi uživala nebeško razkošje?!

Enako vprašanje se postavlja, ko slišim, da naj bi se nekateri­ morilci iz naše polpretekle zgodovine spreobrnili tik pred smrtjo. Pereče je zlasti zato, ker njihova ravnanja še vedno tako zelo bolijo – posameznike in ves naš narod. Ob vsem, kar se je zgodilo, si z omejeno človeško logiko težko predstavljam, da bi se po smrti lahko prav z njimi srečali v nebesih.

In vendar nasprotje med našo in božj...