Nenadoma se je iz jarka ob cesti kot bela prikazen dvignila ujeda, se lagodnih zamahov peruti spreletela na travnik in pristala na sveži krtini. V sekundi sem odprl okno, pomeril s fotoaparatom in nekajkrat pritisnil na sprožilec. Večkrat mi ni uspelo, kajti ptič je dojel mojo navzočnost. Dvignil se je in z mlahavimi zamahi peruti izginil v gošči. Vedel sem da gre za lunja. Pomislil sem na pepelastega, običajnega prebivalca Ljubljanskega barja, toda zdel se mi je presvetel. »Kaj če ni to stepski lunj?« sem pomislil. Tiste dni so se širile govorice o njegovi navzočnosti na tem območju. Ko sem prispel domov, sem zbral skupaj vse priročnike za določanje vrst, potrditev pa sem dobil tudi od drugih poznavalcev ptic. Nedvomno gre za samca stepskega lunja (Circus macrourus), smo ugotovili, ko smo si izmenjavali mnenja prek medmrežja. Ptica menda v zadnjih 50 letih pri nas ni bila opazovana, redka pa je v vsej osrednji Evropi. Ptico...