Draga Kristina!

Še zavedaš se ne, kako čas hitro teče. In včasih teče čudno … ali pa čudno hitro …
A če se zaradi obilnosti svojega telesa le s težavo (oziroma vedno težje) premikam v prostoru, se moja misel, vitka in gibčna kot je, brez kakršnihkoli težav sprehaja v času … skače naprej in nazaj … se spominja in načrtuje … ocenjuje in upa …
Tako sem zadnjič v petnajstih minutah preživel in podoživel petnajst let! Prav zares! Zveni kot sanje, vem … in res je bilo sanjsko: Bil sem na grajskem podstrešju, oblečen v suknjič (kar res ni vsak dan) in elegantno oblečena mlada dama je pred menoj graciozno vlekla lok po strunah viole … Jaz pa sem se spominjal dne, ko sem zvedel, da bo ta mlada dama stopila v moje življenje … Zagledal sem pred seboj obraz tvoje mamice, ko je s testom za nosečnost v roki nasmejana stopila predme … Videl sem obraze sorodnikov, ko sva jim na pikniku povedala, da prihajaš … Spet sem videl tebe, kako majhna in zgubana kepica ležiš na mamičinih prs...