»Da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil« (Jn 17,23).

Jezus v Janezovem evangeliju svoje zadnje besede učencem pred trpljenjem, pred popolnim darovanjem samega sebe, nameni molitvi, da bi njegovi bratje njegovo Božjo ljubezen znali sprejemati in jo živeti.

Spominja nas, da je začetek vsake ljubezni preprosto sprejeti ljubezen, ki nam je darovana. Za vsakega izmed nas to najprej pomeni sprejeti ljubezen Boga, ki nas neskončno ljubi. V ljubezni se lahko daruje le tisti, ki ve, da je ljubljen. Ki se zaveda, da ga – četudi ga nihče drug ne – ljubi Bog. Tisti, ki spozna, da je ljubljen, se uči ljubiti brate in sestre tako, kot jih ljubi Bog; postaja vedno bolj podoben Njemu, je vedno bolj »v Njem« in »eno« z Njim.

Ker je eno z Bogom, se zna veseliti vsega, kar mu Bog podarja: lepote življenja, katere je deležen; bratov in sester, ki mu jih Bog pošilja na njegovo pot. Kdor resnično ljubi, v njih ne vidi tekmecev, ki ogrožajo njegovo prvenstvo pri Bog...