Vsem nam je dobro poznan evangeljski prizor, ko se je Jezus zjokal nad Jeruzalemom. Bilo je tik preden je šel na Oljsko goro, kjer so ga prijeli, ga kot »verskega posebneža« peljali pred veliki zbor in ga zasliševali, nato še pred tedanje »civilno sodišče«, pred Pilata, ga nato obsodili kot verskega in političnega upornika in ga križali v družbi dveh razbojnikov. Ko je Jezus jokal nad Jeruzalemom, je moral doživljati grobo nečlovečnost, s katero ga bodo napadli, obsodili in umorili. Tudi nehvaležnost za vse, kar je storil dobrega. Meč bolečin je takrat zarezal v njegovo dušo in naredil globoko rano v njegovo človečnost.

Jezusove solze nad Jeruzalemom, globoka rana v njegovo plemenito človečnost, dvom, da ga je v trenutkih trpljenja in bolečine zapustil tudi Oče, ga niso strli. Klicu »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« so sledili spodbudni vzkliki, žarki milosti s križa, sevanje božje dobrote, usmiljenja in odpuščanja: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delaj...