V enajstih mesecih, od oktobra 2012, ko pišem kolumno Vrata vere, sem prejel le malo odmevov. Nekdo je že po nekaj mesecih mojega pisanja komentiral: »Tista skrita sedma stran tednika Družina, v tistem malo razvidnem desnem kotu strani in še pod rubriko Duhovnost je nehvaležen prostor, ki so ti ga namenili uredniki.« Kljub temu sem vztrajal in želim vztrajti do konca leta vere, to je, do naslednjega oktobra. To sem si zastavil kot preizkus vztrajnosti in discipline in kot izziv čuta odgovornosti do uredništva Družine. In zakaj ne, tudi kot poizkus, da vendarle koga od bralcev nagovorim in ga usmerim v notranji svet krščansko ovrednotenega razmišljanja, čutenja in vrednotenja.

Na svoje začudenje pa sem v zadnjem času prejel kar nekaj pozitivnih odmevov, na zadnji prispevek celo pet kratkih dopisov. Eden od njih se glasi: »Z veseljem sem prebral članek o duhovnem trpljenju, zanimivo razmišljanje, ki pa mi ni dalo odgovora na moje vprašanje, kaj je pravzaprav duhovno...