Sedel je tam gori v kotu na koru beltinske župnijske cerkve. Z nasmehom na obrazu. Prisluškoval je znanim melodijam in verzom, ki so nastajali v večernih in nočnih urah, velikokrat po napornem in trdem delu na brazdah domače zemlje. Zahvalo Bogu za 80 bogatih let življenja je prekinil nagovor zborovskega prijatelja, ki mu je zaželel vse dobro in mu izrekel zahvalo za 50 let ustvarjalnega nemira, ko je domačo grudo povezoval z umetnostjo in s pesmijo snovno s Presežnim. Kaj je lepšega za skladatelja kot biti pri maši, kjer Bogu v čast in slavo zvenijo lastne melodije.

Ne priznanje takrat še mariborske škofije, ne priznanje Cecilijanskega društva, ne letošnje najvišje priznanje murskosoboške škofije niso mogli Andreju Marošu na obraz narisati nasmeha, ki ga sogovornik opazi, ko v roke vzame zvezke svojih pesmi in beseda nanese na pesniško ustvarjanje. Bolj ko...