Sedel sem v travi ob mlaki, obsijani od sonca, in opazoval dogajanje v vodi. Na nasprotnem bregu so se zdolgočasene sončile zelene žabe. Leno so zehale in si pretegovale dolge krake, kajti bil je dan kot nalašč za lenarjenje. Tudi belouška, ki se je potegnila med obrežnim rastlinjem, je bila začuda brezbrižna, žabe je tudi malo niso zanimale. Tišino je zmotilo edino brenčanje žuželk in rahel pljusk, ko si je ena izmed žab privoščila osvežilno kopel. V temni vodi se je gladini približevala žival. Bila je kot paličica, ki jo vzgon prinaša na gladino, ne da bi pri tem trenila. Dotaknila se je gladine in negibno obvisela na njej. Par dolgih nog je štrlel daleč od njenega tršatega telesa, zunaj na vodni gladini pa je odseval mehek odtis zadka skrivnostnega bitja. Nenadoma je s sunkovitimi zamahi zadnjih, nenavadno dolgih nog bliskovito izginila nazaj v temno globino.


<...>