Ali ni življenja več kot jed in telo več kot obleka?

V zadnjih dneh me moja dojenčica uči zaupanja: občudujem njeno popolno zaupanje, ko se odriva in meče nazaj – v neznano, za svojim hrbtom. Ne ve, kaj je za njo: rob mize, omara, ali predmeti ostri, je za njo prazen prostor … ? Vendar ona zaupa in verjame, da je za njo nekdo, ki jo bo vedno znova ujel in obvaroval pred vsem hudim. Tako se z glasnim smehom in vriščem hitro nasloni nazaj in vedno tudi ujame v varne mamine roke. Tako brez skrbi, tako lahkotno, popolnoma prepuščajoče, da me vedno znova opominja na moje zaupanje in mojo vero. Se tudi jaz tako brez zadržka vržem v božje roke? Tudi jaz zaupam, da Bog že ve? Se ne bojim in ne skrbim?

Prav blagodejno je, ko se brez nezdravega fatalizma (vdanosti v usodo) preprosto prepustimo božjim rokam. Ob vseh vsakodnevnih skrbeh, dobesedni bitki za preživetje, se je tako lepo poglobiti v Jezusove besede: » … ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli al...