»Gospod Bog mi je dal jezik učencev: da bi znal krepiti omagujoče …« (Iz 50,4)

Kdaj v življenju človek omaga? Najbrž takrat, ko ima občutek, da je utrujen, zapuščen, pozabljen, ko trpi telesne in duševne bolečine. Kot Jezus s križem na rami. Njemu so pomagali tisti, ki so bili ob njegovi poti. Bili so poklicani, da to storijo.

Sprašujem se, ali mene tudi kdaj kdo pokliče, da pomagam, da »krepim omagujoče«. Težko vprašanje. Saj največkrat sploh ne vidim, da komu pešajo moči in da se slabo počuti v svoji koži. Kako naj mu potem pomagam?

Danes slišim Izaija in ugotavljam, da brez Gospoda ne gre, saj mi daje jezik, besedo in odprto uho, da naredim, kar mi pravi. Opogumlja me, naj pomagam in naj se izpostavim. Pa ne samo to, daje mi moč, da se ne upiram in da lahko nastavim svoje lice, saj bo poskrbel, »da ne boš osramočen!«

Razmišljam o predpisih, ki jih sprejemajo v različnih parlamentih. Kot po tekočem traku se vrstijo odločitve, ki ogrožajo...