Kako osmišljamo delo in življenje?

Po dolgih letih sem srečala znanca, s katerim sva pred kakšnimi dvajsetimi leti večkrat sodelovala pri raznih prostovoljnih projektih. Kolikor se spominjam, je bil pogovor z njim vedno zelo prijeten, zato sem se ga tudi tokrat razveselila, ko sem ga videla. Potem pa se mi je že po nekaj minutah zazdelo, da imam pred seboj čisto drugega človeka. Zaznala nisem prav nobenega veselja in navdušenja, s katerima nam je pred leti dajal pogum in vztrajnost, da smo kljub vsem težavam šli naprej.

Prisluhnila sem njegovi pripovedi in skoraj nisem mogla verjeti, da je to res on. Bil je zelo zagrenjen, kakršnega doslej nisem poznala. Na dolgo mi je razlagal, kaj vse je delal, v čem je bil sploh prvi in kako mu sedaj tega nihče več ne prizna. Zdelo se mi je, da zaradi tega trpi. Če natanko premislim, je bil res v marsičem prvi in je zelo veliko naredil, nisem pa nikoli imela občutka, da dela zaradi takšnega priznanja in da bi mu to veliko pomeni...