»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1, 14).

V tokratnih berilih se čudim neverjetni božji domiselnosti v dvojem: enodušna zbranost v molitvi in soudeleženost pri Kristusovem trpljenju. Mogoče bi lahko celo rekla, da je v obojem povzet celoten pomen verskega življenja!

Naj začnem z manj prijetnim, s trpljenjem in bolečino, ki si ju je človek pod pretvezo svobodne volje nakopal na glavo. Vseh vrst ga je. Tudi tako, ki si ga skuhamo sami – resnično se ni vse na nas zgrnilo »od zgoraj« ali »od spodaj«. Apostol Peter nas v drugem berilu opozori, kakšnega greha in s tem trpljenja si ni priporočljivo nakopati na glavo. Če smo Kristusovi prijatelji, bomo po njegovi milosti znali razločiti, kateremu trpljenju se je treba odpovedati.

Neko temeljno trpljenje pa vedno ostaja. Če ne drugega, je to neizpolnjeno hrepenenje po sreči in ljubezni. Pri tem nam Bog daje posebno dostojanstvo: vabi nas,...