Starost neizogibno počaka na vsakega, ki mu je usojeno živeti dlje. S sivino v laseh, okornim gibanjem, počasnejšim razmišljanjem in pozabljivostjo. Prav slednja je pogosto vzrok za življenje na varovanem oddelku. Tam, kjer se zaprejo vrata … Foto: Tatjana Splichal, Fotografija je ilustrativna.


Ko se tekma s časom ustavi in življenje sili onkraj

Zdi se, kot bi tekmovali s časom, a nas žal vedno prehiteva, če to hočemo ali ne. Kam pravzaprav hitimo? Včasih niti sami ne vemo, kot da ni odgovora. Usoda nas hote ali nehote vodi po poteh, ki so nam večkrat popolnoma nerazumljive. In vendar gremo naprej – spet hitimo, znova upamo, hrepenimo. Dokler nas starost ali bolezen ne prisilita, da se USTAVIMO. Takrat ostanemo sami s seboj in odvisni od pomoči drugih.