Gotovo smo že vsi slišali rek, da je kristjan, ki je žalosten, res žalosten kristjan, in kako bi morali biti vendar veseli … Tudi sredi preizkušenj in stisk. Ampak kako? Naj se pretvarjamo? Od kod naj hči sionska, hči jeruzalemska oziroma slovenski narod ali pa jaz osebno črpamo to veselje, da se bomo radovali in vzklikali ne glede na okoliščine, v katerih živimo?

Spominjam se, kako so me prav te besede v mladosti, ko sem se znašla sredi preizkušenj in je po naravi hotela prevladovati žalost, dolgo spremljale in nagovarjale. Bog me je prav po teh besedah povabil k slavljenju: kljub žalosti v srcu sem se zmogla (seveda tudi ob spodbudi bratov in sester!) obrniti k svojemu Gospodu in ga slaviti. On sam me je povabil, da sem dvignila pogled od svojega popka k njemu, ki mi je dal življenje in mi daje vse, kar potrebujem, tudi sredi stisk. Takšen stik z Gospodom je nekaj veliko močnejšega in globljega, kot sta neprecenljivi prijateljski stisk roke in opogumljajoč nasmeh, ki ti d...