Spominjam se gospe, ki sem jo poznala še iz otroških let in sem jo potem vedno znova kje srečevala. Bila je zelo odločna gospa, vedno pripravljena komu priskočiti na pomoč, čeprav je tudi sama ob kar naporni službi in treh otrocih imela precej dela. Če si kaj potreboval, si jo poklical, in če se je le dalo, je pomagala. Zdaj je vse to že preteklost. Gospa se je postarala, mož je umrl, otroci so se poročili in živi vsak na svojem koncu. Gospa je zdaj že zelo težko pokretna in potrebuje pomoč za čisto vsakdanja opravila. Ko sva se zadnjič pogovarjali po telefonu, mi je žalostno rekla: »Zdaj ne morem ničesar več. Samo molim še lahko.«

Gospa lahko zdaj, na koncu svoje poti, samo še moli. Od vseh dejavnosti ji je ostalo samo še to. Prav o tem sva se pogovarjali še naprej. Morda pa je prav ta molitev več vredna kot vse drugo, kar je doslej naredila? Midve o tem ne moreva soditi, Bog bo presodil. Si pa v veri lahko predstavljam, da veljajo pri Bogu drugačna merila kot v naši stori...