Vse življenje se moramo nečemu prilagajati. Enkrat bolj, drugič spet manj. Včasih se prilagodi ena stran, potem spet druga. Pri tem je pomembno, da nihče nima občutka, da mora delati to samo on.

Gospa, katere mož je hudo bolan ležal v bolnišnici, mi je pravila, kako je mož pred kratkim potožil mladi sestri, da ga zelo moti televizor. V sobi so bile tri postelje in eden od bolnikov je ves dan sedel pred televizorjem, ki je bil zelo glasen. Gledal je vse, kar se je dalo. No, včasih niti ni dobro sledil vsebini, važno je bilo, da je televizor prižgan. Mlada sestra pa je na moževo pritožbo odgovorila: »Tu ste v bolnišnici, niste sami, in vsemu se boste morali prilagoditi.«

Razmišljala sem o tej mladi sestri. Človek v bolnišnici res ni sam in se mora marsičemu prilagoditi. Ampak tudi tu je tako kot povsod v življenju. Tudi v bolnišnici se je treba dogovarjati in ni kar tako samoumevno, da mora biti samo tako in nič drugače. Na kupu je veliko bolnikov, vsak malo drugačen...