P. Pavle Krajnik po devetdesetih letih življenja, dopolnil jih je avgusta, in triinšestdesetih letih duhovništva, posvetil ga je škof Anton Vovk leta 1951, o tem, kaj je zanj največje življenjsko spoznanje v hoji na poti za sv. Frančiškom, pravi: »Najlepše je biti duhovnik in frančiškan.«

Frančiškanom se je šestnajstletnik iz Poljan nad Škofjo Loko pridružil tik pred začetkom druge svetovne vojne. Pred tem je naredil prve štiri letnike klasične gimnazije v Ljubljani (od 1936 do 1940), po enoletnem noviciatu, ki je bil zaradi vojne na Trsatu, pa je obiskoval škofijsko klasično gimnazijo. Od junija 1944 do maja 1945 je bil pri domobrancih, po vojni je dve leti služil v JLA, leta 1947 pa je bil demobiliziran in lahko je maturiral na klasični gimnaziji. Že jeseni istega leta se je vpisal na Teološko fakulteto. »Za redovniški poklic sem se odločil že leta 1940, v...