Branko Rozman je bil 31. marca 1925 rojen v Bohinjski Bistrici, toda družina je živela v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Klasično gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih, ki so se med okupacijo iz Šentvida preselili v Ljubljano. Maturiral je leta 1944, a se je pridružil domobrancem kakor dva njegova brata. Maja 1945 je vsa družina odšla v begunstvo, živela v taborišču Lichtenstein pri Judenburgu, dokler niso odšli v Argentino. Branko se je že leta 1946 odločil za študij bogoslovja, vstopil v začasno slovensko semenišče, ki je delovalo v samostanu Praglia pri Padovi, ko pa se je semenišče premaknilo v Argentino, se je tudi on preselil v San Luis, pozneje v Androgué (prov. Buenos Aires). Duhovniško posvečenje je prejel leta 1952, vendar je nadaljeval podiplomski študij teologije in leta 1955 doktoriral. Kmalu je bil imenovan za prefekta v Rožmanovem vzgojnem zavodu, pozneje je prevzel v bogoslovju predavanja iz patrologije. Nekaj časa je bil sourednik revije Duhovno življenje