Kot zmeraj bom najprej snežinke povabil,
saj rade imajo prav našo zemljó.
Poti v Betlehem ne bom níkdar pozabil:
iz srca v spomin, od ondód skoz Nebo.

Nad jasli se sklonil bom tiho, ljubeče,
v imenu vseh vernih Slovencev nocoj.
Na harfinih strunah še zmeraj trepeče
magnifikat: »Bog je otrók ta, ves moj!«

Nad hlevom se z zvezdami zvezde vrstijo:
prav vsaka bi rada na Dete pogled.
Ob strani spoštljivo meglé se držijo,
nikogar še ni od pastirjevih čred.

Glej, Detece spi zadovoljno, smehljaje.
In strune vzdrhtijo: »Vsi ljubimo Te!«
Preglasno? Marija ostane brez graje,
vsa srečna le svojega Jezuščka zre.

Od kotla mi Jožef narahlo pokima,
spet ogenj pod kotlom razpihati ve.
V vsak kan betlehemski zavila je zima …
Kamele in potniki blaženo spe.

Čez vhod ogrinjalo se rahlo razmahne
in »Smemo?« boječe povpraša pastir.
»Seveda, a tiho,« mu Jožef zamahne
in...