Ko sem pred leti pisal izhodiščno študijo za naš prvi državni jezikovnopolitični program (2007–2011), sem zapisal, da človek praviloma raje uporablja jezik, ki ga bolj obvlada, slabše obvladanje jezika pa je odvračalni dejavnik. Vendar še tako dobro obvladanje določenega jezika ne pomeni celovite pripravljenosti za njegovo rabo, če dobre jezikovne zmožnosti ne spremlja ustrezna jezikovna zavest, tj. »zavest o pomenu tega jezika kot vrhunske tvorbe človekovega duha ter posebna simpatija in privrženost/zvestoba temu jeziku« oziroma čustvena, nazorska in hotenjska odločenost za njegovo rabo v čim več dostopnih govornih položajih. To je posebno pomembno, ko se mora posameznik nenehno odločati, katere jezike bo uporabljal v množici novih govornih položajev, in ko to odločanje poteka pod pritiskom številnih idejnih, komercialnih, tehničnih idr. dejavnikov.

Žal je v jezikovni zavesti Slovencev opaziti nekakšno razcepljenost: vsi priznavamo in številni celo čustveno poudarjajo klju...