NA NOVEGA LETA DAN

Opisujem stari običaj, ki ga še danes držimo pokonci. V veljavi je v vasi, kjer živim, pa tudi v vasi, kjer je živela moja mama, verjetno pa še marsikje.

To pisanje je s svojo neizmerno dobroto ter posluhom za ljudi spodbudila sodelavka oz. moja direktorica, od katere sem prejšnji dan dobila čudovito čestitko, takoj za tem pa še zelo čustven poziv k človečnosti.

Kako nekaj vedno ostane v spominu. Prvi spomin na ta običaj je iz otroštva, ko sem bila stara sedem let. Z bratrancem in z drugimi družinami sva bila na novega leta dan na obisku pri starih starših, tam visoko v hribu, v vasi, kjer je od prve do zadnje hiše dve uri hitre hoje. Ker sva bila najmlajša, nama je pripadla ta dolžnost, da greva voščit novo leto nonini (babica po primorsko je nona) sestri, tudi že starejši in sami kmečki dami. Kar je bilo treba, je bilo treba in meni obiskovati starejše nikoli ni bilo težko. Vedno je priletel kakšen bonbon ali piškot. Kaj pa...