Imam dve zlati vnukinji in pred dnevi me je obšlo spoznanje, da jima že dolgo nisem ničesar podaril. Saj njuni starši nadvse lepo skrbijo zanju in sta dobro založeni z oblekicami, igračami in drugimi otroškim blagom pa tudi deležni raznovrstnih spodbud za kulturni razvoj (glasba, gledališče, risanje idr.), tako da res »ničesar ne potrebujeta«. Ampak ker me je spoznanje (ali samo občutek?) obšlo med rednim tedenskim nakupovanjem v Tuševi veleblagovnici, so mi noge kar same od sebe (ne bom rekel, da zoper mojo voljo) zavile še k otroškemu oddelku; če bi ravno naletel na kaj posebno mikavnega, lepega, primernega, koristnega in seveda vzgojnega ... Vsaj dedki in babice mi bodo morda verjeli, da to nikakor ni porabniška miselnost, temveč čista dedkovska lirika.

Dospem do polic z otroškimi rečmi: od plenic in ropotuljic mimo lutk in barvic in balončkov do plastičnih pištol in baterijskih avtomobilčkov in – knjig. »To bo nekaj zanju!« si rečem in si začnem ogledovati slikanice, p...