Pred 70. obletnico konca druge svetovne vojne in zmage komunistične revolucije na Slovenskem je mogoče večkrat slišati in prebrati razočaranje nad dejstvom, da še vedno ležijo med nami ostanki desettisoče nepokopanih žrtev komunističnega nasilja iz tistega časa, pri čemer ni videti, da bi bilo te sramote v doglednem času konec. Očitno je bilo v zadnjih 25 letih demokracije na Slovenskem, ko je mogoče odkrito razpravljati o teh stvareh, nekaj narobe v pristopu sil, ki so naklonjene civilizirani ureditvi tega vprašanja in ki danes izražajo nezadovoljstvo nad aktualnim stanjem stvari. Temeljni razlog njihovega neuspeha je, da so se osredotočile na identifikacijo žrtev komunizma in postavitev grobov zanje, povsem pa so prezrle vračanje dobrega imena žrtvam. Če izvzamemo revijo Zaveza, koliko je bilo v zadnjih 25 letih člankov v slovenskih medijih, ki so pisali o domobranstvu v pozitivni luči? Ne bo veliko pretiravanje, če zapišemo, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. In t...