Slovenska razcepljenost v veliki meri korenini v dogodkih, ki so se zgodili pred 70 leti, ko je povojna oblast v času, ko bi morali veljati zakoni, izvedla sistematični in množični zločin nad vojnimi ujetniki in tudi drugimi nemočnimi lastnimi prebivalci ter ga nato prekrila z zaukazanim molkom in nadaljnjimi kršitvami človekovih pravic. To travmatično dogajanje že ves čas demokratizirane in samostojne slovenske države kliče po ustreznem (političnem, etičnem, kulturnem …) ovrednotenju, ki pa ga žal na primerni institucionalni ravni (še?) nismo bili sposobni.

To pa ne pomeni, da ni bilo poskusov, da bi kaj takega vendarle dosegli. Opozoriti velja zlasti na deklaracijo o narodni spravi, ki jo je državnemu zboru kot najvišjemu organu Republike Slovenije nekajkrat (!) predlagalo društvo Združeni ob lipi sprave. Odziv je znan – nikakršen. Pobude v tej smeri so prihajale tudi s cerkvene strani (Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci), iz nekaterih političn...