Pred nekaj meseci sem v manjši skupini doživela zelo zanimiv odziv na novico o smrti starega človeka. Izvedeli smo, da je znanki umrl dedek, star devetinosemdeset let, že precej bolan in betežen. V družini so bili na smrt pripravljeni in so ob smrti zelo lepo poskrbeli za vse. Za molitev, mašo in pogreb. Imeli so ga radi, zdaj pa so začutili, da je prišel čas za njegov odhod.

Presenetila pa me je gospa, malo mlajša od umrlega, ki je bila navzoča ob tej novici. Starega gospoda sploh ni poznala, tudi ne njegove družine. Ko je slišala novico o smrti, je samo zastokala: »Ojoj!« Vprašala sem jo, zakaj se ji zdi to tako strašno. Pa mi je odgovorila: »Tako se nekako spodobi, da se odzovemo pri smrti.« Res, tako smo navajeni. V naši miselnosti imamo ob smrti vedno občutek, da je to nekaj slabega in ne bi smelo biti. Pa vendar se bo vsak človek prav gotovo srečal s smrtjo. Meni bi se zdela veliko bolj ob takšnih priložnostih na mestu hvaležnost za vse, kar je ta človek v življenju n...