»Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša« (Iz 55,3).

Otroci sredi Prešernovega trga v Ljubljani nekaj dni pred božičem delijo Jezuščke mimoidočim. Takšne, ki so jih sami izdelali. Nekateri ljudje rečejo le hladen Hvala in odidejo, misleč, da spet nekdo nekaj prodaja, spet drugi z nasmeškom povprašajo, za kaj gre, in Jezusa odnesejo domov. Podarjanje Jezuščkov poteka že več let, pripravljajo ga otroci iz Gibanja fokolarov, zdi se mi naravnost odlična. Ne odlična, nujna. Zakaj? Ko sem tisti dan hodila po mestu z otroki, sem se ozrla naokrog. Na enem koncu je bila postavljena stojnica z ročno narejenimi izdelki. Na drugem so bili predstavniki neke sekte, ki so ponujali piškotke, vrelce mladosti, na drugem vogalu je dišalo po klobasah in kuhanem vinu. Ustavila sem se in se vprašala: Kaj ima to s prihodom Jezusa na svet? Čisto nič. Kaj pa otroci z Jezuščki? Ja, malce jim (in nam staršem) je nerodno podarjati jih neznanim ljudem, ki se vsak p...