Njen uren in gibek korak ter živahne kretnje niso razodevali, da je že od otroštva srčni bolnik. Zato se tudi ni mogla redno zaposliti ne poročiti. Vendar je pri triinsedemdesetih letih še vedno dejavna in sredi življenja, v »cerkveni službi« že več kot petdeset let. »Je že tako moralo biti,« nam je Pavlca, kot ji pravijo domačini, zaupala v prijaznem pogovoru.

Pri njih doma (v vasi Grobelce) so vsak dan molili rožni venec, oče, priznan krojač, kleče med otroki. Po njegovi prezgodnji smrti so ga zaradi utrujenosti molili le ob sobotah in nedeljah. Mama in šest otrok so morali namreč garati doma in pri sosedih, da so preživeli. Ljudje bi si otroke razdelili, pa jim je mama dejala: »Nikdar ne boste vedeli za medsebojno ljubezen, tudi ne, kako bo drugje, če bomo pridni in pošteni, bo že šlo, čeprav v pomanjkanju.«

Petnajstletna Pavlca je šla v Vele...