Jutro mlado,
čisto belo;
kakor da nebo bi rado
k nam na zemljo prihitelo,
streh dotika se oblak;
velik je, težak,
da so bele niti,
ki nad cesto so razpete,
morale se upogniti
pod njegovo težo.

Vse je tiho, vse miruje,
jutra svetlega skrivnosti
prisluškuje
in ne moti nje svetosti.

Toda, ali niso niti vztrepetale,
se bolestno zazibale,
kakor da bi zajokale
in oblaka težo s sebe stresle?

In zemljo je kri polila,
bela polja pordečila.