Že od nekdaj občudujem ikone. Vsaka spregovori na svoj način, spregovori o nečem, česar ne moremo otipati in izmeriti, kar je onstran našega zaznavnega sveta. Vsako ikono doživljam kot skrivnost zase.

Lani jeseni sem imela srečo, da sem, sicer bolj od daleč, spremljala tečaj pisanja ikon. Ob koncu tečaja so udeleženci tečaja prinesli ikone, ki so jih naredili, v kapelo in tam jih je duhovnik blagoslovil. Občudovala sem vseh šestnajst ikon, ki so nastale v dneh tečaja. Ena pa se mi je zdela prav posebno zgovorna, ker je izražala prav to, o čemer že dolgo premišljujem.

V bistvu je bil to božični motiv. Toda pri natančnem opazovanju je veliko več kot to. V središču ikone je votlina in v njej Marija z novorojenim detetom, ki pa ga povije v mrtvaški prt in ga položi v krsto. Priznam, da tega morda niti ne bi dobro opazila, če mi ne bi že prej nekdo ikono podrobneje razložil. Tu se božič dotika velike noči. Tu je celotna vsebina naše vere. Božič sam zase je sicer lep pra...