Eden največjih svetovno priznanih strokovnjakov za spravo jezuit Simon Harak je zapisal: »Glavna značilnost sprave je, da je vzajemna: tako storilec kot prizadeti morata soglašati glede obnovitve odnosa in delovati za njo. Nadalje: do sprave lahko pride potem, ko je bil storilec kaznovan, v nasprotju z dejem usmiljenja.«

Ta ugotovitev je dobro izhodišče in podlaga za naše razmišljanje. Sprava je kompleksen proces, ki pa ima nekatere bistvene sestavine in pogoje, brez katerih ni mogoč. Eden od njih je kaznovanje storilcev za njihove zločine. Brez kaznovanja o spravi ne moremo govoriti, ampak lahko govorimo samo o pomiritvi. Ta dva pojma moramo jasno razlikovati. Ni vsaka pomiritev sprava, vsaka sprava pa je pomiritev. Sprava je torej le ena vrsta pomiritve oziroma le ena oblika le-te. To razlikovanje nikakor ni tuje slovenskemu prostoru. Pred časom ga je v neki oddaji na nacionalni televiziji uporabil bivši predsednik ZZB Janez Stanovnik, ki je dejal, da oni so za pomiritev,...