Vedno bolj verjamem v majhne čudeže, ki nam jih podarja življenje. Zgodilo se je na eno od julijskih nedelj. Prebarvali smo večdelna vhodna vrata Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju. Celo nedeljo so morala biti vrata hiše in kapele odprta. Smo na zelo prometni aveniji de la Couronne, pred hišo je tudi avtobusna postaja. Nedeljo sem praktično preživel na ulici, pri odprtih vratih. Mimo je prišla deklica, pogledala v vežo in me vprašala: »A je to šola?« Nasmehnil sem se in ji dejal: »Ja, res je, neke vrste šola pa je! Šola evangelija.« »Kakšna šola pa je to? Kaj je evangelij?« Razložil sem ji in zdelo se mi je, da je razumela. Uro pred popoldansko mašo sta, po pomoti, prišla mlada mama in sinček. Narobe sta pogledala na uro, zato sta bila eno uro prezgodnja. Ravno prav, sem si dejal, se bom uredil in pripravil za mašo. Medtem ko sta dežurala pri odprtih vratih, sem ju zaposlil. Mama je prebrala nedeljski evangelij in kratko razmišljanje ob evangeliju, sinko...