Mengeš je eno od središč kulturne dediščine, ki se ji reče pritrkovanje. »Pritrkovanje je glasba,« pove naš portretiranec Franc Blejc, ki se je rodil v Mengšu leta 1930. Oče je tudi Franca kot dvelet­nega fantička nesel v zvonik in takrat se je začela njegova velika ljubezen.

Povedal nam je, da je pri vseh treh področjih, pritrkovanju, gasilstvu in postavljanju mlajev, zelo pomembno sodelovanje: sam nisi nič, pomemben si kot povezani člen s sodelavci. Glede pritrkovanja je posebej izpostavil prijatelja Staneta Šimenca, ki tudi pritrkava že 57 let. Začeli so leta 1946, ko jih je zbral Feliks Burgar. Franc poudari, da je on najbolj zaslužen, da se je pritrkovanje v Mengšu ohranilo. Ko so bili vsi zbrani, jih je bilo petnajst. Vsi sicer niso znali pritrkavati, potrebovali pa so tudi takšne za pogon zvona. Ko so že malo znali pritrkovati, so hodili tudi na podružnic...