Ko si naši poslanci in ministri pod sončnikom na plaži ali pod krošnjo košate tepke kje v hribih oddihujejo od pretresov arbitražne afere in še ne zajemajo sape za sodelovanje na bližajočih se jesenskih zasedanjih, je ugoden trenutek, da jim svetujemo, kako naj govorijo, da bo vsebina njihovih pripomb, predlogov in vprašanj čim ustrezneje razumljena in upoštevana. Pri tem se ne bom osredinjal na posamične slovnične napake v ožjem pomenu besede (npr. mešanje mestnika in dajalnika v primerih tipa mnenje o zakonskem-*-u predlogu) niti na posamične pravorečne spodrsljaje (npr. naglaševanje tipa spórazum namesto sporazúm), temveč na nekaj jezikovnih razvad, ki v najboljšem primeru razkrivajo miselno ohlapnost, vsebinsko praznoto ali slepo prevzeto jezikovno maniro, v drugih primerih pa še kaj gršega. Nekaj od tega je pri improviziranih replikah v okviru parlamentarne obravnave sicer razumljivo in tudi odpustljivo, to pa ne pomeni, da ni moteče oziroma da ne škoduje p...