Iz globočine kličem k tebi, Gospod,
ko se svetloba drobi v meni
in se noč opijanja z mano.

Iz globočine kličem k tebi, Gospod,
ko strahovi pometejo ulico
in iz odtokov prilezejo zli duhovi.

Iz globočine kličem k tebi, Gospod,
ko ne ločim več zvena od šuma
in se razglase vse strune lepega.

Iz globočine kličem k tebi, Gospod,
ko se vse roke obrnejo stran
in se vse noge obrnejo k meni.

Iz globočine kličem k tebi, Gospod,
ko se razlaščam od ljubljenih
in oropano srce zavrača življenje.

Iz globočine kličem k tebi, Gospod,
ko v ogledalu vesti uzrem tujca
in je ta še zmeraj sin mojega očeta.

Foto: Tatjana Splichal