Škof Anton Bonaventura Jeg­lič (1850–1937) velja za enega najbolj dejavnih škofov v 550-letni zgodovini ljubljanske škofije in za eno ključnih osebno­sti svojega časa na Slovenskem. Svoje doživljanje skozi dvaintrideset let dolgo škofov­sko pot je zaupal dnevniku in tako sijajno izpisal svoj duhovni avtoportret. Jeglič je dnevnik začel pisati 19. januarja 1899, dobrega pol leta po nastopu svoje škofovske službe v Ljubljani, in to delo je redno in vestno opravljal vse do svoje­ga odstopa in umika v Gornji Grad leta 1930. V dnevniku ni le natančen in obširen kronist dogodkov, temveč piše tudi o svojih razmišljanjih, načrtih, dvomih, stiskah, strahovih. Ta impozanten dnevniški opus lahko označimo za kulturni spomenik najvišje vrednosti, saj je izjemno pomemben kot temeljita kronika tistega časa pa tudi za razumevanje duhovne biti slovenskega naroda. Jegličev dnevnik,...