V zaključku članka v prejšnji številki Slovenskega časa sem zapisal, da se mi zdi zelo pomembno, da bi zbrali zgodbe ljudi, ki so ne glede na okoliščine živeli spravo. Kdo so ti ljudje? Nedvomno mučenci, a tudi nekateri drugi. Poglejmo, kako se to lahko vidi v življenju.

Dvojnost molka

Pred leti mi je prijatelj pripovedoval, da je bil ravno v času, ko je bil pogreb sovaščana, v kraju na Notranjskem zbor argentinskih Slovencev. Zgodilo se je, da so šli na pogreb in tam nekaj zapeli – kar je konkretno pomenilo, da je žena, ki so ji partizani ubili očeta, pela na pogrebu morilca svojega očeta. In prijatelj mi je rekel: »Ali ni to sprava?« In sem mu pritrdil.

Druga zgodba je iz drugega dela Notranjske, iz majhne vasi sredi gozdov. V njej so partizani med vojno mučili in ubili tri popolnoma nedolžna mlada dekleta. Njihov bližnji je vedel, kdo je ubijal, a tega ni povedal. Enega takih ljudi je p. Rupnik uprizoril v mozaiku v Rogu, v razlagi pa zap...