Vedno sem vesela, ko srečam gospo, staro že nekaj čez devetdeset let. Govoriti moram zelo glasno, če hočem, da me sliši. Včasih mi tudi ne uspe biti dovolj glasna. Ampak to potem niti ni tako pomembno. Prijazno si pokimava, si pomahava z roko in si tako pokaževa medsebojno naklonjenost.

Spominjam se, kako je bilo čisto v začetku, ko je prišla v dom. Ni bila videti tako zadovoljna in včasih se je zdelo, da bi rada ljudi okrog sebe malo pokomandirala. Ni čudno, saj je morala tudi v svojem poklicu delati tako. Potem pa je zelo hitro spoznala, da je tu drugače in je postajala vedno bolj prijazna do vseh, s katerimi se je srečevala. Zame je bil to kot pravi čudež.

Star pregovor pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Če bi to držalo, bi bili vsi stari ljudje veliko bolj modri kot mladi in bi bili veliko bolj kos življenju, ki ga živijo. Žal to ni vedno tako. Vse preveč je starih ljudi, ki so s svojim življenjem nezadovoljni in niso pripravljeni prav na nobeno...