Ko sem bila majhna, sem veliko govorila. Ko sem odrasla, sem govorila in govorim še več, preveč. Nikoli nisem razmišljala o tem, ali sem rekla prav ali narobe, pomembno je bilo le to, da so moje besede dosegle želeni učinek, jaz pa uresničila svoj načrt.

Ko sva si z možem ustvarila družino, sem kmalu ugotovila, da je potrebno besede izbirati. Najprej v najinem pogovoru, nato še pri vzgoji otrok in sporazumevanju s sorodniki, prijatelji. Takrat sem se soočila s trenutki, ko pravih misli in stavkov ni bilo.

Tako sem počasi spoznavala, da besede povzročajo veselje in srečo, pa tudi žalost in trpljenje. Z leti sem pomnožila prošnje, v katerih sem prosila za prave besede, ob pravem času in na pravem mestu. In odgovor na prenekatero vprašanje sem poiskala pri duhovnikih, saj so ti po mnenju Izaije »izbranci Gospoda, ki jim daje besede«, s katerimi ne samo oznanjajo njegov nauk, pač pa tudi svetujejo, tolažijo in pomagajo.

Mislim, da se te pomoči izbrancev prem...