Pripovedovali so mi o gospodu srednjih let, ki ima zelo prestižen avto, gotovo vreden štirikrat toliko kot kakšen navaden avto, ali morda še več. Ta gospod se v svojem poklicu ves čas ukvarja z ljudmi in jim pomaga. Ljudje, s katerimi se srečuje, se morajo pogosto boriti za najosnovnejše preživetje. Nekdo je tega gospoda vprašal zelo naravnost: »Kako se počutite, ko se v svojem bogatem avtomobilu srečujete z bedo teh ljudi?« Dobil je zelo preprost odgovor: »Samo še to mi ostane, ta avto. Saj nimam nič drugega.« Gospod res nima družine, nima hiše ali kakšnega drugega premoženja. Ima samo ta avto. Zdi se, da avto potrebuje, da laže živi. Morda mu prav avto daje občutek, da je kot oseba vreden več. Ali pa se je morda le šalil? Tega bi bila zelo vesela. Toda kakor so mi pripovedovali, je mislil zelo resno.

Misel na tega gospoda mi ne da miru. Samo še ta drag avto mu ostane, nič drugega. Zdi se mi zelo ubog. Pa ne zaradi avta. Avto v primerjavi s tem, kaj vse nekateri ljudje ima...