Z veseljem mislim na gospoda, ki sem ga srečala enkrat poleti. Pripovedoval je, kako so mu pred enim letom operirali raka na črevesju, kako je potem nadaljeval zdravljenje, obsevanje in kemoterapijo in jemal biološka zdravila. Zdravljenje še ni bilo končano, počutil pa se je kar v redu. Tako, na prvi pogled, tudi nikoli ne bi presodila, da je tako resno bolan.

Potem pa sem ga vprašala, kako so sprejeli bolezen on sam in njegova družina, žena in trije že skoraj odrasli otroci. Rekel je, da so se veliko pogovarjali in nihče ni delal panike, potem pa še dodal: »Najprej sem napisal oporoko, za vsak primer, če se bolezen ne bi dobro končala. Uredil sem, kar je bilo dobro še urediti. Potem pa sem vse predal v božje roke. Sedaj mi je veliko laže in sem veliko bolj miren.«

Zelo mirno je deloval na vse, ki smo bili zraven ob tem pogovoru. V tistem trenutku sem si želela, da bi ga slišali mnogi ljudje, ki jih dan za dnem srečujem. Že ob najmanjši težavi pogosto delajo...