PONEDELJEK, 11. 1.

Hecno, kako sta si lahko glava in telo vsaksebi!

V svoji glavi sem še vedno mladič … star tam nekje petindvajset, šestindvajset let … poln načrtov, poln idej, ustvarjalnega zanosa … samozavesten v svoji neizkušenosti … zmeden in prepričan vase hkrati … vedno znova presenečen nad ljudmi (čeprav, priznam, vedno bolj spoznavam svojo zaupljivo naivnost) …

Ko pa stopim pred ogledalo, ko stopim na tehtnico, ko se podam po stopnicah ali po klancu, ko se sklonim, da bi si zavezal čevlje, ko mi pred očmi zaplešejo črke na ekranu ali v knjigi …, mi telo da jasno vedeti, da si čas in gravitacija vedno bolj jemljeta, kar jima pripada! Če malo neustrezno citiram Njega, čigar leta sem že davno presegel: »Duh je voljan, a meso je slabotno!«

Danes imam rojstni dan.

Če je to, kar čutim, kriza srednjih let, bom zelo vesel …, saj to pomeni, da jih bom dočakal devetdeset in čez. Kljub »krizi« občutim predvsem hvaležnost...