Večkrat se spomnim na staro gospo, ki je tožila, da jo bolijo kosti in da se počuti zelo slabo. Vsak dan je bila tudi bolj bleda in shujšana. Hodila je k zdravniku, ki ji je predpisoval zdravila proti bolečinam, ki so ji sicer pomagala, pa kljub temu ni bila zadovoljna. Pričakovala je, da ji bo zdravnik pomagal, da bo njeno stanje takšno, kakršno je bilo na primer pred dvajsetimi leti, ko je bila še čila in zdrava in si niti v sanjah ni predstavljala, da utegne kdaj zboleti. Ampak zdravnik ji ni pomagal tako, kot bi želela, zaradi tega je bila jezna in žalostna.

Izvedela sem, da je imela gospa raka v precej napredovalnem stadiju, z mnogimi kostnimi metastazami, zato so bile njene bolečine zelo razumljive. Težava pa je bila v tem, da se z gospo nihče ni iskreno pogovoril o njeni bolezni in o tem, kaj lahko od zdravnika pričakuje. Še huje, hčerka je vsem strogo prepovedala, da bi ji odkrito povedali, kako je z njo in kakšno bolezen ima.

Ta zgodba še zdaleč ni edina....