Otroci so tekli naprej in komaj so slišali mamo, ki je klicala za njimi: »Ne divjajte, ne oddaljite se preveč, bodimo skupaj!«

Pot je bila lepa in gozd je bil še mlad, svetlo zeleni listki so prepuščali sončne žarke, da so prijetno greli, in ptice so veselo žvrgolele. Vendar jih otroci niso slišali, preveč je bilo vriskanja in vzklikanja. Navdušeni so bili nad vsem: nad lepim dnevom, nad potjo, nad soncem in predvsem nad družbo. Mlade noge so hitele v breg, starši so ostajali vedno bolj zadaj in prvi ovinek jih je zakril.

Tilen je dregnil Matica pod rebra, ga pomenljivo pogledal in mu pomignil naprej. Z nekaj koraki sta prehitela Jana in Nejo in s hitrim korakom še povečevala razdaljo. Saj sta tudi imela daljše noge in več moči, ne more se petošolec primerjati z njima, ki sta že v osmem razredu, deklica pa itak ne, čeprav je samo dve leti mlajša od njiju!

»Počakajta!« je zaklicala Neja, vendar sta fanta hitela naprej. Želela sta biti sama, naj »ta mala dva...