O bolezni lahko razmišljamo zelo različno. Ko je bolezen za človeka samo nekaj teoretičnega, oddaljenega, gleda človek nanjo povsem drugače kot takrat, ko ga doleti. Osebno sem se vse življenje ukvarjala z bolniki in njihovimi svojci, tudi sama se že dolga leta soočam s kronično boleznijo in vedno znova pride kdo na pogovor, ko se znajde s hudo boleznijo. Ali pa kdo od njegovih. Včasih pa se sprašujem, kako bi ravnala, če bi se v tem trenutku znašla s hudo boleznijo in bi umirala. V teoriji mi je vse jasno. Pa bi mi bilo jasno tudi v resničnem življenju? Ne vem.

Vse to mi je prihajalo na misel, ko mi je znanka, ki so ji pred kratkim našli precej razširjeno rakavo bolezen, pripovedovala, kako se je odzval eden od njenih prijateljev. Gospa ima tri otroke, dva že šolarja, enega še v vrtcu. Ko so ji povedali, kakšno je njeno zdravstveno stanje, je bila čisto obupana. Njena prva misel je bila, kaj bo z njenimi tremi otroki. Zelo, zelo razumljivo. K sreči je takšna, da stvari ne...