Jože Kurinčič



V sosednji hiši kot najemniki živijo štirje člani mlade družine. Oče je pleskar, ki dela po 10 do 12 ur na dan, tudi ob sobotah. Plačan je na uro. Delodajalec sicer plačuje zanj zdravstveno in pokojninsko­ zavarovanje, a le za 40 ur na teden, za »nadure« ne. Izkoristi le kolektivni dopust za božične praznike in dva tedna poleti. Žena je z dvema otrokoma po cele dneve doma, muči jo samota in želi si, da bi tudi sama šla delat, a kot priseljenka ne dobi dela.

Že 1. maja leta 1886 so v Chicagu delavci zahtevali krajši – 8-urni delavnik, ki so si ga potem v stoletnem prizadevanju tudi izborili, a očitno tudi spet izgubi­li. Med takimi delavci je tudi naš sosed. Pa ne le on, kar večina slovenskih delavcev in uslužben­cev se vrača domov v poznih popoldanskih ali celo v večernih urah. Mnogi morajo delati tudi ob sobotah in nedeljah. Pred leti smo imeli glede nedeljskega dela v trgovinah referendum, na katerem smo se odločili za spoštovanje Gospodov...