Na novoletni dan sem obiskal Ljubljansko barje, meni eno najbolj priljubljenih naravi prijaznih kotičkov v Sloveniji. Ko sem stopil iz avta, je iz smeri Škofljice pritajeno odmevalo pritrkovanje zvonov, kajti ozračje je bilo vlažno in slišalo se je zelo daleč. Celo vlak je ropotal glasno, kot bi vozil za bližnjim trsjem ob potoku, ne pa tam v sivi, zamegljeni daljavi. Potok Podvin je bil na več mestih pokrit s tanko skorjo ledu. Ko sem ravno občudoval Krim, ki je bil kot krof posut s slojem mletega sladkorja, ozaljšan s finim poprhom ivja na oddaljenih smrekah, je na nasprotnem bregu majhne vode nekaj steklo. Na blatnem bregu, v katerega se je zajedal tanek led, je dolgonog meril korake ptič in z dolgim, navzdol ukrivljenim kljunom tipal po blatu. Smuknil je v veliko luknjo na bregu, ki jo je izkopala nutrija, nato pa zatopljen v iskanje hrane nadaljeval pot malo po ledu,...